Grand Canyon

Zvečer smo se odpravili iz Page-a in prespali v motelu ob cesti, na poti do ene največjih naravnih atrakcij ZDA, Grand Canyon. Čeprav tam nismo pričakovali Slovencev, nas je presenetil ranger na vratih, čigar predniki iz 19. stoletja so bili iz Metlike.

Kanjon že na slikah izgleda impresiven, v živo še toliko bolj, same velikosti pa se zaveš šele, ko splezaš navzdol proti reki. No, pa še malo bolj, ko lezeš nazaj gor :). Višina južne stene kanjona je namreč skoraj kilometer. Čeprav ponavadi pravijo obratno, je nam uspelo zlesti navzgor hitreje kot smo se spuščali dol, saj je bil zjutraj ob spustu na stezi še led, kombiniran z iztrebki tovornih mul. Ni da ni

Park Rangerji imajo dejansko težave z ljudmi, ki se odločijo v enem dnevu priti na dno kanjona in nazaj. Priti na dno ni težava, vendar marsikateremu turistu zmanjka sape, ko v allstarkah ali mokasinih pleza nazaj gor. Da bi kdo imel pohodniško obutev, je v ameriki skoraj malce težko pričakovati, saj precej poti po narodnih parkih asfaltirajo.

Mi smo se odpravili po Bright Angel Trail, eni bolj slikovitih spustov do Colorado River, ki je kanjon v zadnjih nekaj miljonih let tudi izdolbla. Poleg peš turistov so ozko pot, ki se vije po steni kanjona, okupirale tudi mule, ki so nosile tiste še malo bolj lene sorte obiskovalcev.

Ker je v kanjonu lahko precej močno sonce, vsakemu pohodniku priporočajo, naj s seboj vzame vsaj galono vode (skoraj 4 litre). Zdelo se nam je precej veliko, ampak smo vseeno za vsak slučaj nakupili 13 galonskih plastenk vode, ki pa so do večera dejansko bile tako ali drugače popite. Suh arizonski zrak je tudi precej prispeval k temu.

Kanjon sam je tudi precej zanimiv iz geološkega stališča - jasno se vidi 12 slojev kamnin iz različnih obdobij, kjer se menjavajo tako apnenec, ki ga je pustilo tam starodavno morje, rdečkasti peščenjaki, in na dnu tudi starejše kamnine magmatskega izvora. Če bi vzeli s seboj kakšnega geologa, ga kak teden ne bi spravili ven